Ko je že kazalo, da bo avgust bolj pust, vremenske napovedi pa niso obetale nič dobrega, nam je 26. avgusta uspelo izvesti Teambuilding na Kolpi (kljub številnim odpovedim tik pred izvedbo), 27. pa pohod na Trdinov vrh. Čeprav je bilo veslanje po nizki Kolpi prej “matranje” kot užitek, je le-ta na svoj način utrdila in poglobila nekdanje vezi. Zadovoljni z preveslano traso (delno prehojeno) smo z druženjem nadaljevali pri Fariču, kjer smo se okrepili, strnili vtise, obudili spomin na naše dogodivščine v času službe, na koncu pa složno sklenili, da izkušnjo ponovimo tudi drugo leto. Morda nam uspe celo v večji zasedbi in višji gladini dolenjske lepotice. Boljše družbe pa itak ni 🙂
Če je bilo veslanje “matranje”, je pohod na Trdinov vrh naslednji dan izgledal zame skoraj kot mali “mazohistični” podvig. Kapo dol Bojanu, ki je pripravil motivacijsko vabilo. Na papirju je izgledalo vabljivo, če pa se nisi posvetil izohipsam, si lahko marsikaj spregledal. Spomin je itak malo varljiv in zlahka spregledaš, da gre gor in samo še gor! No, pri spustu pa je ravno obratno, dol in še enkrat dol! Sploh pa pohod ni bil namenjen “jamranju”, ampak obujanju, če želite posvetitvi, spomina na čas, ko smo na tem območju opravljali “delo”! Saj se še spomnite “čudnih” časov in sporov, kaj na tistem vrhu je naše in kaj od sosedov? Za razliko od tistih časov je bilo precej bolj zabavno, zlasti ob navalu spominov, za katere bi bilo mogoče dobro, da jih kdaj zapišemo. Hvala Bojanu in Emilu, spet smo skupaj zmagali!
