Ni dolgo kar smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od ZEMovske legende Videa Grižona. Koliko močna je vez med nekdanjimi zemovci najbolj kaže želja, da se še posthumno pošlje nekaj misli njegovih nekdanjih sodelavcev in prijateljev v eter, tam nekje … Z dovoljenjem Bojča (avtorja) delim njegov zapis, v galeriji pa objavljam nekaj kultnih fotografij iz Paklenice:
“”Pošiljam nekaj slik iz bogatega življenja legende!
Povzemam misel iz filma “POSLEDNJI SAMURAJ” – ko cesar vpraša preživelega američana, kao je umrl zadnji samuraj. Ta mu odgovori: “ne bom povedal, kako je umrl. Povedal vam bom kako je živel”.
Moje življenje se je le bežno dotaknilo življenja Vojca, toda ta trenutek je pustil neizbrisljivo sled. Ko sem 1981 prišel v ZEM je bil on že legenda. Njegova usposabljanja preživetja v naravi so bila enkratna. Odnos do dela in usposabljanj je bil popoln. Karate, ki ga je uprizarjal je bil vodilo volje in moči. Vpeljal me je v alpinizem in s tem zaznamoval celotno moje življenje.
Po mnogih letih, ko smo vsak po svojem stopali skozi življenje, nas je le-to spet združilo. Zbrali smo se v Paklenici. To je bilo polnjenje življenjske energije, za vse. Postavili so se cilji za naslednjih deset let – vsaj. Dobili smo se še enkrat in nato še enkrat. A po tistem… žal – je šlo nekontrolirano … svojo pot.
Obiskali smo ga v domu, mu odnesli nekaj spominov, slik, predmetov, da bo videl da ni sam. Da smo z njim… kakor koli se dogaja…
Pošiljam nekaj slik… in tudi poročila po srečanjih v Paklenici.
Naj generacije, ki prihajajo vedo, kdo je bil GRIŽON. Da je bil legenda ZEM-a in bo tak ostal v nas do konca!
Vse lepo vsem,
s srcem še vedno član…
Vašl””
Spomin na Vojca bo verjetno umrl z nami, zapis pa naj ostane za iskalce sreče, tiste, ki želijo postati samuraji. Pot obstaja, tukaj in na drugi strani (kjerkoli to že je), tam se morda ponovno srečamo tudi vsi nekdanji zemovci.