04. junija smo na grobu Janeza Dobnikarja prižgali svečko, preverili stanje spominske plošče ter se Olgi, vdovi po Janezu, simbolno, s šopkom rož, zahvalili za gostoljubje na naši nekdanji tajni lokaciji. Bojan in Drajzi, ki sta tam »opravljala svoje naloge« sta poskrbela, skupaj z Olgo, za avtentične spomine, ki so bili začinjeni s 35 letno patino. Potem smo zagrizli v hrib, ki smo ga premagali brez postankov (nas naj skrbi?), si oddahnili na vrhu, kjer so medsebojni dialogi kazali, da še kljub nekaterim »lepotnim posegom« in kakšnem zamenjanem delu še nismo za staro šaro. Na spustu si je dal duška spet Bojan, kateri že tradicionalno poskrbi, da kolona tankov JLA, ki ni zmogla premagati Toškega čela, in aktivnosti za njihovo zajetje ne prekrije koprena pozabe. Vmes smo naleteli še na Duleta in skupaj z njim obujali spomine še v Etni, ki je poskrbela, da je na dan privrelo še kaj. Dan in družba kot si jo želiš!
